Neki fotograf deluje v vasi,
malo na Ljubljano ki spominja,
po potrebi videz vam spreminja,
kakor pač velevajo mu časi.
So najeli fotografa tega
pri Levakovih, ne za lepoto,
rekli so mu, slika naj slepoto,
ki za javnost polna bo natega.
Slika z vrha hiše naj visoke
množico tam spodaj, a naj pazi,
da čim manjša bo, tako izrazi
naj minornost, saj je mož od stroke.
Kar Levak naroča, to pri priči
fotograf uslužni mu izdela,
upa, stranka bo nadvse vesela,
željo ko perfidno uresniči.
Res prikaže klavrna se slika,
videz daje trg, da je pol prazen,
a učinek skrajno je porazen,
letni čas na fotki se premika.
Krošnje so zelene sredi zime,
ves izdelek čista polomija,
jeza in nazadnje histerija
da Levakove ob sliki prime.
S fotografom spet so se ušteli,
mislili, da slika bo rdeča,
pa izpadla beda je, nesreča,
saj so si zelenega najeli.
Kaj narobe z barvo je zeleno?
Nič, a nasmodili so Levaki
s fotografom se kakor bedaki,
gledali pomlad nezaželeno.
