foto: STA, montaža Mravljišče

Petek je, spet pravšnji dan za kino,

saj odprte so za zdaj dvorane,

tja podati se prav nič ne stane,

film si ogledati bo fino.

 

Zgodovinski? Raje limonado,

mi dovolj preteklosti je večne,

raje gledam v kinu parčke srečne,

film, ki za publiko je mlado.

 

Kar prikaže se mi tja na poti

zgodovinski film, vojna drama,

zateženost stalna ena sama,

ki jo uprizarjajo faloti.

 

Kot v Berlinu na Prescheren-Platzu

v zadnjih dnevih majskega obupa

nekaj jih še besno tuli, hupa,

komaj kdo še klanja se pajacu.

 

To folksšturm je, so zadnje sile,

glej vpoklicani so mladci, starčki,

to ni film, kjer mladostni parčki

šepetajo si besede mile.

 

Enega igralcev garde stare

prepoznam takoj, ko je pritlehno

se prihulil tja na plac, nenehno

ščuval, ker ga nekaj silno tare.

 

Starček sivolasi zadnje sile

besno je napenjal, besno sikal,

med folksšturmom ko se je potikal,

da bi sile se ne razgubile.

 

Scena kakor v maju, ko propada

tretji rajh, ki je že ves pritlikav,

starček pa bi še naprej rad sikal,

nova priti brž da  mora vlada.

 

A ni maj, saj čutim, da jesen je,

v drugem času scena se dogaja,

hitro jasno mi povsem postaja,

kaj predstavlja to usahlo vrenje.

 

Kakšna scena mi oči odpira!

Je Berlin, novembrsko je vreme,

starček sivi in sinovi teme

pričajo, da spet se zid podira.