Brutus ali Brut, kar je slovensko,
rasel bo, še Cezarja prekósil,
bo visoko v tem se letu nosil,
v Rimu so prepevali po žensko.
Tanek glasek in cvileč, da rase
Brut kot družbeni produkt izjemno,
da korist imeli naj vzajemno
vsi od tega bi in pa vsak zase.
Kar pod Janusom se je godilo,
vredno ni ob tem omembe niti,
saj ob Brutu vsi bodo presiti,
to v senatu se je govorilo.
Brutus naš odstotkov pet preseže,
Cezarja poseka, vse predhodne
oblastnike, mlahave, negodne,
ko pogačo publiki odreže.
Pel tako je javno ptič salonski,
čigar kljun grgranja še ne zmore,
je hrhral, da Brutus šel bo v nore
z njim višave, smeh izzval huronski.
Ga izdal je Brutus tega ptiča,
cvilil je golob, da je zaboden,
bil za Rim trenutek bi ugoden
se otresti sivega mrliča.
A mrlič naprej še toži, poje,
so nagačili, zakrpali mu luknjo,
stlačili v zašito brž ga suknjo,
da prikrijejo rabote svoje.
To samo v teatru je mogoče,
saj v realnosti ptič bil bi mrtev
zdavnaj, pa ne Brutusova žrtev,
ampak lastne bolne glave vroče.
