Genialno vest nam je prinesel,
zatrobila zopet so trobila,
energija se je izvalila
nam iz jajc, da se je svet zatresel.
Takšne genialne res ideje
je mogoče dan na dan povzeti,
dan in noč prav sleherni verjeti
treba je, do konca in brez meje.
Se trobilo je, kar je povedal,
kar začivkal sivi je golobček,
prav ganljivo, da brž vzel bo robček
v roke, kdor se tega bo zavedal.
Bil na vrhu sem, poln energije
sivček pred trobili je izjavil,
sicer pa, saj veste, kaj bi pravil,
sem zaslužen, da nam sonce sije.
Vest takoj trobila so povzela,
bil na vrhu da golob je sivi,
drugi okrog njega vsi ušivi,
on pa zvezda, ki z njo luč se dela.
Bil na vrhu je pri komisiji,
kar je čivknil, vse je ta sprejela,
rada bi trobila mu verjela,
pa so sama s sabo v koliziji.
Druge so prišle od tam novice,
o golobčku ni v njih duha, sluha,
kar je čivkal, v glavi se mu kuha,
ki ne prepoznava žal resnice.
Širil je vesti golob in krilil,
tisti z vrha so samo zijali,
bi brez konca ptiču se smejali,
če se ni bi revček jim zasmilil.
