Nanj pod Pohorjem so naleteli,
kjer termalna voda ven prodira,
padla zdaj še zadnja je ovira
do fosila, ki so ga želeli.
Manjkajoči člen je to v razvoju,
zdaj imamo ga, dokaz enkraten,
se prikazal je fosil ves blaten,
kakor čelo, ki se koplje v znoju.
Brez težav najmanjših prepoznali
so v trenutku paleontologi,
da živel je na veliki nogi,
in ime po čelu so mu dali.
Čelozaver, izumrla vrsta,
ki sicer med plešozavre spada,
živa priča je fosil propada,
kamen ga oklepa kakor krsta.
Bil nekoč je živ in zemljo tlačil,
so poznali najbolj ga po čelu
in po jasnem zavrskem načelu,
ki z njim evolucijo je pačil.
Bojeval se je, je kandidiral,
rekli bi, za lastno preživetje,
ni šlo v prvo, v drugo, niti v tretje,
slednjič se v fosil je transformiral.
Čelozaver šel je pot nezdravo,
vržen bil iz boja za življenje,
to posebne vrste je stvorjenje
pokopalo pač naravno pravo.
