Ko prišla pred časom sem v Ljubljano,
delo sem iskala kot študentka,
stregla prej sem kot abiturientka,
mi bilo gostinstvo je poznano.
Delo našla boš v kavarni Mreža,
pravna varnost bo zagotovljena,
rekla mi prfoksa je, poštena
plača bo, kot je pač dela teža.
In prišla sem tja, kjer je pritličje,
šla v kavarno Mreža, ki je više,
pred kavarno »open air« kjer piše,
če opišem stavbe te obličje.
Notri res čakalo me je delo,
a bilo neznosno je, odvratno,
ko dotike sem prejela vzvratno,
treslo me je od gnusobe celo.
Le kateri kmet me otipava?
Česa ta vsiljivec si ne drzne,
ko ga sunem, čisto nič ne trzne,
biti mora res baraba prava!
In če ni baraba, je iztirjen,
saj zadet ni, ne smrdi po pivu,
ne po žganju, je kmetavz, v odrivu
čuti se, da s sabo ni pomirjen.
Izkazalo se je, da motila
sem resnično v spolu se usodno,
mi zaradi fanta je nerodno,
ki sem ga kmetavstva obsodila.
Bil ni on! Početje to smetarsko
ni prišlo od kmeta, po pravici
če povem, zazrla sem kmetici
se v obraz, v obličje prav barbarsko.
Sem pomislila, saj ni mogoče,
ta prfoksi je na las podobna,
primitivna skrajno, nespodobna,
jasno, da ni fanta, ki to hoče.
