foto: STA

V našem se razredu je začelo

divje suvanje, pretep, ravsánje,

med odmorom prav nevzdržno stanje,

ko je Mlatimirja spet prijelo.

 

Večkrat že se nad sošolci znesel

pretepač, nasilnež je pred leti,

moral tudi tokrat on začeti,

v razred je divjaštvo znova vnesel.

 

Se v trenutku je nad Vlada spravil,

ko je ta razredni bil reditelj

in ko stran pogledal je učitelj,

ga mikastil je, za grlo davil.

 

Ti boš tablo brisal, ti nacist, ti,

te bom že demilitariziral,

Mlatimir ga je teroriziral,

češ nameni tega vsi so čisti.

 

Razred gledal je, vsi obsodili

Mlatimirja so, a pomagali

Vladu komajda, kot bi se bali,

da po nosu kakšno bi dobili.

 

V kotu v drži pa pritlehni svoji

Milanček še z dvema ali tremi

zmrdoval se je grdo nad temi,

ki skrbijo jih nevarni boji.

 

Ste za Vlada, da vas sram ni, sikal

Milančkov je trop, češ relativno

tole je ravsánje, permisivno

se obnašal, v druge nos svoj vtikal.

 

Drugi krivi ste, ker bi nudili

Vladu še podporo, vi netilci

ste nemirov, sami ste storilci,

tole ste ravsánje vi sprožili.

 

Mogel revež reči ni direktno,

Mlatimir da mu od nekdaj vzor je,

svoje bi razgalil s tem obzorje,

deloval za druge nekorektno.

 

Mlatimirja pač ne gre hvaliti,

Vlada pa se res lahko pograja,

Milančkovim kaj še preostaja,

kakor se stvarem prilagoditi?

 

Taktika je torej spremenjena,

ni da Mlatimirčka bi hvalili,

so pritlehno drugih se lotili,

klika večno majhnih izgubljena.