V petek, dan, ko končno se začenja
vikend, da potem v domačem krogu
zaživi se, vsakdo v svojem slogu,
ona besno sile vse napenja.
V črno še dodatno se obleče,
ježeve bodice si nadane,
na svobodo z zvezdo v glavi plane,
čik po ustih sem in tja premeče.
Na kolesu ne, jo peš primaha
tja, kjer potešenja si obeta,
svetla ni, v črnino je odeta,
tja gre, kjer jo v petek čaka zdraha.
Saj drugam kam itak sploh ne more,
v tistih krogih zgolj je zaželena,
energija kjer žari strupena,
na odprte širi se prostore.
Izmu smrt in druge kvante trosi,
k zvezdam željno se navzgor ozira,
kot da vmes velika je ovira,
kakor da za vstopnico gor prosi.
Petek dan je zanjo sploh edini,
druge dni otrpla, brez življenja
čaka ta nesrečnica stvarjenja
na trenutek, ko se v nič razblini.
Svetla na obzorju zvezda kaže
se nesrečni vsej, je košček nade,
da bo kmalu nič, ne bo parade,
tega Smrt želi si, si ne laže.
