foto: STA

Včasih sam se s sabo pogovarjam,

kajpak v mislih le, morda mrmraje,

toda pravijo mi, molči raje,

ker lahko za govor odgovarjam.

 

Res nedavno tega se zgodilo

je, pred čimer so me posvarili,

po pravici so mi govorili,

kakšno bo prišlo opozorilo.

 

Me takole zadnjič zaustavi

čudežna, neznana mi prikazen,

glas bil odrezav je, neprijazen:»Stoj, men, to sovražno je,« mi pravi.

 

»Stoj, men?« Kakšno to je govorjenje?

Jezik čuden, skloni in število

vse pomešano, spregovorilo

kakor da umetno bi stvorjenje.

 

Duh je to, čut notranji pove mi.

»Stoj, men!« ponovi se v istem hipu,

da takoj začutil sem v utripu,

bitje tole da lebdi nad tlemi.

 

»Stoj, men!« duh je zdaj vse bolj konkreten:

»Kar prej skorajda si že povedal,

govor je sovražni!« To razpredal

duh je, dal občutek neprijeten.

 

Druge še natresel je očitke,

brez števila, sklona, duh po svoje

misli je zinterpretiral moje,

napovedal mi trenutke bridke.

 

Le od kod in kam to bitje blodi,

vprašal sem se. Ta bo z Orienta!

Sredi drugega je kontinenta

znani duh zablodil zdaj v svobodi.

Prejšnji članekCilka Milkovšek: MATI, DRAGA MATI
Naslednji članekLukec Zmesec: ZRELOSTNI IZPIT