Včasih sam se s sabo pogovarjam,
kajpak v mislih le, morda mrmraje,
toda pravijo mi, molči raje,
ker lahko za govor odgovarjam.
Res nedavno tega se zgodilo
je, pred čimer so me posvarili,
po pravici so mi govorili,
kakšno bo prišlo opozorilo.
Me takole zadnjič zaustavi
čudežna, neznana mi prikazen,
glas bil odrezav je, neprijazen:»Stoj, men, to sovražno je,« mi pravi.
»Stoj, men?« Kakšno to je govorjenje?
Jezik čuden, skloni in število
vse pomešano, spregovorilo
kakor da umetno bi stvorjenje.
Duh je to, čut notranji pove mi.
»Stoj, men!« ponovi se v istem hipu,
da takoj začutil sem v utripu,
bitje tole da lebdi nad tlemi.
»Stoj, men!« duh je zdaj vse bolj konkreten:
»Kar prej skorajda si že povedal,
govor je sovražni!« To razpredal
duh je, dal občutek neprijeten.
Druge še natresel je očitke,
brez števila, sklona, duh po svoje
misli je zinterpretiral moje,
napovedal mi trenutke bridke.
Le od kod in kam to bitje blodi,
vprašal sem se. Ta bo z Orienta!
Sredi drugega je kontinenta
znani duh zablodil zdaj v svobodi.
