Se mudi, so trije se podali
brž na pot kot svojčas kralji trije.
Kam? V deželo Tam, kjer pamet gnije,
pošto že vnaprej so tja poslali.
Se mudi, da čimprej se napiše
novo tam poglavje odrešenjsko,
kar povpraševanje bojda mnenjsko
je želelo, brž naj se podpiše.
Trije kralji, trije odposlanci
z vzhoda so prišli, saj to je vidno
na pogled že prvi, kajti pridno
sebi klanjajo se stari znanci.
Samim sebi, s trkanjem po bratsko
in v maniri znani, sebi lastni,
trije polni sebe, vsi oblastni
s ceremonijo prav aziatsko.
Sam se sebi namreč vedno klanja
le despot iz Azije rumene
pa iz step dežele zaželene
v glavah njihovih, kjer jim pozvanja.
Trije kralji, prvi natopiran,
drugi prav po mesečno zamaknjen,
tretji ves v rdečem in nataknjen,
treh figur ohlapnih roj podpiran.
Se mudi trojico to podpreti,
ki predstavlja naj odrešenika,
preden vera vanj, ta čista slika
bo začela z naglico kopneti.
