»Čujte, kaj te zaj bolj malo jete?«
vprašal me je sosed, se nasmihal,
saj ne vem, mi je na dušo pihal
ali vzel napačne je tablete?
»Zdaj zvečêr ne rabite prigrizka,«
je dodal, »večêr ni čas za jesti,
se ne da prebaviti, prenesti,
láhko vas potem v želodco stiska.«
Gledal sem ga, saj vem, da je »toti«
in da se na svoj način štosira,
ampak čudne tale mož razdira,
da se me že skoraj jeza loti.
»Ne zamêrite mi, da citiram,
kar prečito sem v večêrnem branju,
nekaj takega o blagostanju,
vete, za kozlati, da umiram.
Zaj večêr mi kot novost ponuja,
dóbro naj zategne se pasóve,
se fspostavlajo navade nóve.
zaj ko vlada nam svobódna struja.
Med in mleko več se ne cedita,
to sn čito, ko da ne bi vedo,
sem kot trotl f toti cajteng gledo,
če bom vido kje maršala Tita.
Pa če bomo zopet si zgradili
kaj udarniškega, ko smo lačni,
fsak večêr ob župi redki, mlačni
se po socialistično redili.«
Končno mi je zdaj le potegnilo,
take trole sosed kje pobira,
da v večernem redno jih prebira
časniku kot bedno razvedrilo.
Norca brijejo tam že iz sebe
vsak večer, a tega sploh ne vejo,
saj v svobodi drugega ne smejo,
»toti list« sam sebe v njej zagrebe.
