foto: STA

Mar s spominom spet je kaj narobe,

vprašam se, ko slika se pojavi

in jo prepoznam že po postavi,

treba njene ni besedne zlobe.

 

Mi spomin zaplava v tiste čase,

ko bila je najbolj proti temu,

da živeli v tistem bi sistemu,

vsi za enega in vsak le zase.

 

Je v spominu mi potem ostala,

ko je zaustavljala resnico,

zapisala si skrivaj z levico:

»Verjemite le, se bom smejala.«

 

Po spominu če pobrskam malo,

vedno znova tamkaj se pojavi,

zmerja kjer lahko vsevprek in gnjavi,

dokler se vsaj malo bo še dalo.

 

Zmeden njen spomin je, je na dlani,

da ni čist ne v mislih ne v dejanjih

in še manj v besedah, v svojih stanjih

blodi desetletja že ob strani.

 

In resnice strašne ne odpravi,

ko spomin napenja, se bojuje,

vedno bolj samo se odtujuje,

s svojim se spominom več ne spravi.

 

Njen spomin napada ko resnico,

ona pa poziva k ustavitvi,

pritrjuje zdrav razum trditvi,

čas da strašno dela ji krivico.