Gledal sem ga, bil je imitator,
brgleza posnemal, tudi škorca,
sam iz sebe se je delal norca,
ko posedal je na transformator.
Videl sem ga, ko po žici letal
je kot kosovirja, tisti ptici,
ki sploh ne obstajata v resnici,
z grivo konjsko venomer opletal.
Slišal sem ga, ko se je oglašal,
čuden zvok eksotične res ptice,
vse na h, je spuščal divje klice,
koga je tedaj že oponašal?
Čutil sem ga, tisto prhutanje
je bilo kot ono pri glodavcih,
pri letečih znanih zajedavcih,
da pritiskalo močno na stran je.
Vse bilo je to pred kakšnim letom,
in potem odneslo transformator
je docela, kljunast plagiator
bil vse manj kos lastnim je zapletom.
Ga spodnesla skoraj je povodenj,
rešil se na suho je za silo,
da bi se kar milo ti storilo,
ko otresal brozgo je na poden.
Gledam zdaj ga, grive ni košate,
vedno bolj oskubljen mi deluje,
no, ja, rečem si, za zdaj še tu je,
saj ne more revež iz zagate.
Je jesen pred vrati, mraz bo trkal,
ko težko se ljudstvo bo ogrelo,
bo nemara ptiču sapo vzelo
in ne bo samo hahljal se, smrkal.
Za jesenjo pride ostra zima,
transformacija z njo neizbežna,
in takrat ta ptičica betežna
videti bo kot umetna klima.
Ko za zimo bo pomlad v deželi,
transformacija bo že popolna,
spremeni se čisto ptica bolna,
v plesnem ritmu drugi bodo peli.
