Dolgo ni bilo ga, ni oglasil
v vasi se gasilec Darjan znani,
pravijo, da hodi po Ljubljani,
tam da rad požare bi pogásil.
Pa se le prikazal je na kratko,
in gasilce jezno nagovoril,
nekaj floskul jim je pritovoril,
slišati bilo ni ravno gladko.
Se jezil je, da petarde močne
naj okoli njega bi metali,
strašno da nasilni so postali,
vzrok so s tem njegove more nočne.
Nič več vrta ne loteva v miru
se zaradi njih, cipresa čaka
nanj še vedno, močnega junaka,
da izruva jo z motorčkom v diru.
Tudi šport zavoljo njih ne teče,
saj kravljajo mu gasilci živce,
jih miri tako, da srkne pivce
in da puško v koruzišče meče.
Poleg tega so ga nategnili,
v prazen ko bazen naj bi na glavo
skočil, da dobil bi končno stavo,
so taisti mu ga napolnili.
Temu so gasilci se čudili,
Darjan mar na njihovi ni strani?
Pljuva jih, namesto da jih brani,
pa še včeraj skupaj so gasili.
Res potrebno ni se jim čuditi,
mar doslej ga niso še spoznali
in res roko v ogenj zanj bi dali,
z njim bi upali si kaj gasiti?
Gluh je Darjan za gasilcev klice,
za alarm, najbolj za sireno,
fant primaje se samo na sceno,
ko so kje gasilske veselice.
