foto: Freepik

Kmetje pogledujejo v nosove,

komu je te dni najdaljši zrasel,

ko je na njegovi njivi pasel

nékdo drug, to regule so nove?

So pred tedni kmetje odločili

se, da polja lastna gre braniti

in pridelka čimveč pridobiti,

takšno so obljubo izvolili.

 

Da posevek bo dodobra branjen

pred zalego sračjo in tatinsko,

pa pred vranami, zato skupinsko

so sklenili, da bo svet nahranjen.

 

Branil bo posevek pred draginjo

in uničenjem ta, ki obljubi,

da prekupčevalce vse oskubi,

kmetom zagotavlja s tem blaginjo.

 

Gledali so v njem odrešenika,

z dvema hlebcema ki vse nahrani,

zdaj pa vstran odrinjeni, ob strani

se za nos drže, kot kaže slika.

 

Dal obljubo je, zagotovilo,

pa golobov lačnih priletela

jata je, še tisto malo vzela,

kaj bo, se sprašujejo, sledilo.

 

Rekel je, da se bo izpolnilo,

ko prešel bo svet, naj potrpijo.

So spoznali končno utopijo,

da izbrali ptičje so strašilo?