Je sobota, šla sem v trgovino,
kakor vedno, sleherno soboto,
da opravim tedensko raboto,
pa stopila sem takoj na mino.
Vzamem v roke testenine ljube,
prihitijo k meni mladci štirje,
prhutajo kakor ptičje perje,
češ da žrtev lastne bom izgube.
Grem naprej, povsod opozorila,
tega pa nikar ne jemlji v roke,
to ni zate, to je na obroke,
dobro si preberi navodila.
Primerjava nujnost je postala,
vsako stvar pretehtaj res pozorno,
čivkajo mi znova prav prozorno,
pazi, koliko za kaj boš dala.
Se ponudba druga mi ponuja,
sonce, morje, to da je poceni,
bolj kot hrana se prileže meni,
kdor na jug ne gre, zares zamuja.
Sonce je zastonj, reklama pravi,
le da zdaj hudirjevo ga manjka,
morske vode komaj kaj se tanka,
ki domnevno vse bolezni zdravi.
Takšna zdaj se propaganda širi,
naj se ne uživa, kar ni pravo,
naj imeli bi le hrano zdravo
in na teden zgolj obroke štiri.
Nič mesa, sedaj brezmesni dnevi
opcija ne, nujnost so postali,
se mesarjem smilijo živali,
naj se smilijo še meni, revi.
Zame skratka ni več trgovina,
da ne bo nakupov, je na dlani,
kmalu vse drugače bo kot lani,
dosegljiva le golobovina.
