Stari se oglasil je batjuška
tam v deželi ravni daljni stepski,
je zapel v maniri vzhodni epski,
kot da pela bi kozaška puška.
Da v deželi daljni na zahodu
je dekle, resnično, kot se šika,
je opisal, kakšna nje je slika
in kako je vsa predana vzhodu.
Je na glas povedal vsem batjuška,
da ponosen je, da kje obstaja
takšna punca, njemu da ugaja
iz deželne daljne ta Tanjuška.
Naša je zaveznica, pohvalil
se batjuška v svoji je nemoči,
v njeni češ da videl je pomoči
odrešitev, punci se zahvalil.
Je Tanjuška menda zaplesala
javno ples vzhodnjaški podivjani,
tam na nekem brdu, kjer so zbrani
zrli vanjo, kakor zro zijala.
Brigalo batjuško je v resnici
za početje tako, plese njene,
zanj so brez pomena takšne scene,
to pove med brati po pravici.
Naj Tanjuška le korak pospeši,
njeni skoki vsi so brez pomena,
za deželo svojo je obscena
in v očeh se tujcev vidno smeši.
Tujci, vidijo ki njene sanje,
klanjanje, poklone pred batjuško,
ocenili zdavnaj so Tanjuško,
še kako razumejo ples Tanje.
