foto: STA / Gregor Mlakar

Volčja luna, tista v januarju,

Lukedin, naš prerok je zastokal,

kot da bi vso noč brez glave krokal,

se ozrl je po koledarju.

 

Vsak dan enega zgubim sledilca,

pa je komajda pol mesca mimo,

kaj se še zgodi mi skozi zimo,

rabil bi vsaj dva ledolomilca!

 

Sem imel sledilcev kup za sabo,

pa me vsak dan kakšen je zapustil,

Lukedin ves mesečen izustil

je, da niso za nobeno rabo.

 

Vsak gre v svojo frakcijo, nazadnje

mu ob koncu mesca preostane

le še, razglasi da, da podgane

stran bežijo, vrže kamen nadnje.

 

Čudežna svetilka stvar odreši,

bo duha ta mesec še poklical,

botra za pomoč bo zopet žical,

naj rešitev karseda pospeši.

 

Lukedin svetilko v temi išče,

a ne najde je pri luni niti

polni, svetli, kaj mu je storiti,

ko se naglo prazni prizorišče?

 

 Lukedin dokončno resignira,

volčja luna krivec je seveda,

tista zgoraj, zimska luna bleda,

da se leva stran sveta podira.

Prejšnji članek(GLOSA) Ustrezna širitev Nata na vzhod
Naslednji članekRobči G. Lobič: OD KOD TA LUKNJA