Ptiček je začivkal, se zahvalil,
bi počepnil še in pa pokleknil,
hkrati zopet kakšno bistro bleknil,
ko živalco drugo je pohvalil.
Ni pri tem se ptiček cenzuriral,
je necenzurirano prepeval,
zraven plesal, v veje se zadeval,
s tal se komaj capljajoč pobiral.
Daje ga, so rekli, je v zadregi,
kajpak, saj je vendar osmojenec,
v kletki zlati ptiček pritepenec
in z zverinami v prav tesni spregi.
Volk je ta, ki njemu dirigira,
kdaj in kaj, kako bo odgovarjal,
in kako golob se bo pretvarjal,
da ga to vprašanje ne nervira.
Mu namigne volk, golob počepne,
takšna, ve se, je hierarhija,
ko zavlada v celem anarhija,
vladajo ko ptičice podrepne.
Vladajo, se pravi, ko igrajo,
da so one same na oblasti,
a na dlani je, kako so v pasti,
kjer samo golobji ples poznajo.
