»Coprnica zadnja na grmadi«,
neko se tako glasi pisanje,
ponazarja ki resnično stanje,
brali ki naj bi ga eni radi.
Uršula ime je že v naslovu,
ki se z avtorjem ga zamenjuje,
kakor koli, coprnica tu je,
sama znašla spet se je na lovu.
Piše kar z grmade, z vrha skratka,
in na lastno pest, brez odobritve,
da pod standardom so zdaj storitve,
treba drugega da ni dodatka.
V krvno sodstvo Uršula se vpleta,
toliko je v pismu sporočila,
sama bi sodnika izločila,
ker je namreč strašno prizadeta.
Ni da njej bi, vešči, se sodilo,
kje pa, saj je lastna sodna veja,
Uršula kar sama si odreja,
kaj naj bi v bodoče se zgodilo.
Zadnja na grmadi, prav pritiče
ji naslov, ki ga pisanje nosi,
vešča milostno sodnike prosi,
zmeden um pravično sodbo kliče.
