Medse so jo zadnjič fantje vzeli,
naj se jim v pogovoru pridruži,
saj si punca vendarle zasluži,
da bi v sredi enkrat jo imeli.
Je prišla, postavila na sredo
se med fante in zajezikala,
da bo glavna, vidi se, postala,
naj vsi skupaj fantje nekam grédo.
So vprašali jo in kot navita
je hvalila fante neke druge,
češ da so pripravni za usluge,
tukaj zbranih pa da vseh je sita.
Tisti zunaj da so mega vedno,
tile znotraj pa prav malo vredni,
vsi po vrsti skrajno neugledni,
z njimi da razpravljati ni vredno.
Tistega posebej je hvalila,
masla še in še ki ima na glavi,
tisti zanjo kavalir je pravi,
se ob misli nanj je vsa topila.
Nič o njem povedati ne sme se,
ker ga zraven ni, je zajezljala,
vedeti vsem zbranim v hipu dala,
da ob misli nanj jo kar zatrese.
In ko ni po njenem, ljuba mati,
kaj bilo je fantom doživeti?
Ni bilo očem več moč verjeti,
ko so videli jo cepetati.
Gibanje svobodno je maksima
te dekline, mogli so razbrati,
si povedali tako med brati,
da je čudna okrog Urše klima.
Je ta glavna Urša, ne pomaga
argument noben, ne pamet zdrava,
takšna pač nesrečna je pojava,
zdrav razum ki vsakokrat premaga.
Urša je ta glavna, potrditve
tega prav res treba ni čakati,
fantom dano je bilo spoznati,
polna floskul, tukaj ni rešitve.
