Ogenj v strehi je v Tevejski vasi,
niso namreč vajeni vaščani,
da nagovorjeni bi, pozvani
kdaj bili, pri njih so drugi časi.
Je prišlo do njih odprto pismo,
da vsak bere, kar se v njem sporoča,
tulijo Tevejci: »Stvar je vroča,
mi pa naslovniki tega nismo.«
Jim Urban sporoča prav nazorno,
da kot njihov novi starešina
poskrbel bo pač, da bo vsebina,
delo njihovo kar najbolj vzorno.
Zmerjanj bodi konec, razprtije
naj umaknejo se, v pismu pravi,
vsakega posebej še pozdravi,
vina čistega Urban nalije.
Pismo za Tevejce nekatere
je, kot je za bika cunja rdeča,
in Urban najhujša vseh nesreča,
kaj še, katastrofa brez primere.
Se Urban zavzema za pluralno,
vse preveč urbano s tem deluje
srenjo da tevejsko privzdiguje,
zaostalo v času, še ruralno.
