V krzno se odela je deklina
in potem odločno govorila,
da se zoper krzno bo borila,
kakor to počne že vsa tujina.
Tole res Kremenčkovih je vredno,
se zasmejal je opazovalec
in uperil vanjo svoj kazalec,
glejte jo, tako zelo napredno.
Saj je špas, saj je le pustovanje,
so še drugi se potem smejali,
niso dosti na zadevo dali,
stvar imeli so pač za igranje.
A minil je pust in še kar ona,
ista ta nenehno onegavi,
s krznom okrog glave dalje gnjavi,
naj uvede se brez krzna cona.
Kdo je ta nesrečna pustna šema,
so ljudje po pustu spraševali,
v gabrov list ovito poslušali,
ki krzneno si obleko snema.
Saj je vendar konec maškarade!
Že, a to je nova spremljevalka,
se po pustu šemi kakor kavka,
v službi za golobje je parade.
Takšno plača se, se jo najame,
se kot pristno svetu jo predstavlja,
a ko šema se tako nastavlja,
kdo naj v pristnost maškare verjame?
