Šla sem zjutraj kakor ponavadi
svojo pot, ki vodi me do mesta,
pa bila je danes ožja cesta,
so zasedli stari jo in mladi.
Stojnice so, sejem k nam prihaja,
znanka mi pove, zato je gneča,
pravi hkrati, oh, pa kakšna sreča,
ta zadeva da kar tri dni traja.
Radovednost k štantom me privabi,
da ogledam si, kaj se ponuja,
kaj pozornost tolikšno tam vzbuja,
kakšno je blago zdaj v modi, v rabi.
Čudno zdi se, stojnica na desni
je oblegana, da ne verjameš,
kakor da zastonj lahko kaj vzameš,
tisti pa na levi vsi besni.
Besni, ker vise ob pultu praznem,
kjer se komajda kdaj kdo ustavi,
čudna reč je to, mi nekaj pravi
ob prometu stojnice poraznem.
Silna prikazuje se razlika,
ena stojnica je obiskana,
ni pri drugi trohice elana,
takšna se ponuja sejma slika.
Kaj le prva stojnica ponuja,
vprašam se in se prerinem k štantu,
ko se znajdem ob postavnem fantu,
punca, ki ne vidi ga, zamuja.
In potem ko se obrnem k drugi,
k prazni stojnici na levi strani,
mi je jasno brž, je vse na dlani,
kdo postaval bi ob tisti tugi.
Čeden fant visok ji vse prevzame,
njena teža prav nič ne pomaga,
nagne da k postavnemu se vaga,
logično je, stran od težke krame.
