Ko sirene spet so zatulile,
in se ogenj širi res nevarno,
s hriba rdečega apel udarno
slišati je, klice strašne sile.
Hočem reči, znašla v strašni sili
sta na rdečem hribu se zakonca,
starčka, ki zavedata se konca,
da se vsak posebej ti zasmili.
Naj se ne gasi, sta starčka vpila,
naj gori, da vse bo pordečelo,
čimprej na ravnini pogorelo,
kaj bi krajina se sploh gasila.
Doli v krajini se zdaj dogaja,
kar bi moralo po vsem se svetu,
kot na Marksu, rdečem tem planetu,
to rešitev zadnja preostaja.
Sta pozvala s hriba merodajne,
naj vzdržijo se takoj gašenja,
polna rdečega sta hrepenenja,
upanja v rešitve končne, trajne.
Naj gori, do hriba ogenj pride,
ta lahko odreši le še naju.
To rešitev prava bo za vaju,
se odgovor na apel izide.
Saj potem vse tiše bo in tiše,
dva zakonca s hriba izgubljena.
Da bo kakšna škoda s tem storjena?
Slab spomin dokončno se zabriše.
