Pod večer da trinajsta bo plača,
se vse leto jim je govorilo,
če se le zadosti bo trobilo,
vse v denarju se trobilcem vrača.
Je prišel večer, a šle so sanje,
plače ni nikjer, nikjer nagrade,
ne za stare delavce ne mlade,
vse požrlo je martinovanje.
Od martinovanja semkaj manjša
proizvodnja vsak večer postaja,
le še škart, a ta se ne prodaja,
je zato denarnica vse tanjša.
Ta večer prišli so po plačilo,
a izvedeli, odpust se bliža,
vse preveč vas proizvodnjo niža,
toliko se vas bo odpustilo.
V zrak skočili so, večer pokvarjen
da imajo, saj bili lojalni
zmeraj delavci so, redni, stalni,
in obrat ta zanje kot ustvarjen.
Mar zato podtikali smo vedno
gnila jajca drugim, to počeli,
zdaj plačila da bi ne prejeli,
mar ni naše delo prav nič vredno?
Ne pomaga, je martinovanje
že minilo, ta večer plačuje
se le po učinku, nagrajuje
se z odpustom bedno hlapčevanje.
