Basen tale res ni prav posebna,
a zato vsaj pristno je slovenska,
nevoščljivost v njej se sakramenska
kot značilnost prepozna osebna.
Skočil zajec silno je visoko,
zraven pa izjemno še v dolžino,
gledal ga golob je kot praznino,
ko pristajal zajec je globoko.
To so timi, timski so uspehi,
ki nam nizajo jih naši zajci,
rekel je golob, pri priči, zdajci,
skočil sam bom, bleknil je v utehi.
Se povzpel golob na odskočišče
v slogu tima je in v zajca slogu,
kot plesalka se vrtel ob drogu,
tista, ki pozornost moško išče.
Si popravil perje je golobje,
to se pravi, si lase je slinil,
da najboljši je, neumno zinil,
glejte mene, moji dragi pobje.
Gledali so ptička nejeverno,
rekli, pa saj to ni moč verjeti,
v lastni domišljavosti ujeti
ta golob baha se neizmerno.
Ne golob, to je navadna sraka,
a v skakanju, padanju v globino,
res dobil medaljo bo edino,
red zaslug svetovnega prvaka.
