foto: STA

Turki bližajo se že Butalam,

na Hrvaškem bijejo zvonovi,

streljajo čez Uno že s topovi,

prava paša za oči zijalam.

 

Skličejo Butalci starešine,

vladajo Butalam ki trenutno,

a vznemirjenje ni prav občutno,

eden pravi, vsaka stvar da mine.

 

Le Tepanjčani so srboriti

predlog dali, naj na mejo straže

se postavi, bo z ograjo laže

Turke pravočasno še odkriti.

 

Nič Butalcem to se ne dopade,

je nevarno bojda za stražarje,

škoda tudi jim je za denarje,

predlog brž tepanjski s tem odpade.

 

Umnež zdaj butalski se oglási,

bobnar Policajzelj po imenu,

mož, ki služi svojemu namenu,

bobnarček spregovori počasi.

 

»Proč z ograjo, z njo so stroški sami,

še ta hip jo nujno je podreti

in usodo v lastne roke vzeti,

ve se, kdo lahko Butale brani.

 

Tablo je na mejo nam nabiti,

Turkom vstop da tu je prepovedan,

potni list je namreč zapovedan,

s tem Butalce zlahka bo rešiti.«

 

Vzklikajo na vso moč zdaj Butalci,

bobnarček da spomenik zasluži,

saj Butalce v eno misel združi,

misel to, da pameti so talci.

 

Prejšnji članekSlobodan Golovnjak: POD SVOBODNIM SONCEM
Naslednji članekBob Goričan: KRALJ ULICE