Turki bližajo se že Butalam,
na Hrvaškem bijejo zvonovi,
streljajo čez Uno že s topovi,
prava paša za oči zijalam.
Skličejo Butalci starešine,
vladajo Butalam ki trenutno,
a vznemirjenje ni prav občutno,
eden pravi, vsaka stvar da mine.
Le Tepanjčani so srboriti
predlog dali, naj na mejo straže
se postavi, bo z ograjo laže
Turke pravočasno še odkriti.
Nič Butalcem to se ne dopade,
je nevarno bojda za stražarje,
škoda tudi jim je za denarje,
predlog brž tepanjski s tem odpade.
Umnež zdaj butalski se oglási,
bobnar Policajzelj po imenu,
mož, ki služi svojemu namenu,
bobnarček spregovori počasi.
»Proč z ograjo, z njo so stroški sami,
še ta hip jo nujno je podreti
in usodo v lastne roke vzeti,
ve se, kdo lahko Butale brani.
Tablo je na mejo nam nabiti,
Turkom vstop da tu je prepovedan,
potni list je namreč zapovedan,
s tem Butalce zlahka bo rešiti.«
Vzklikajo na vso moč zdaj Butalci,
bobnarček da spomenik zasluži,
saj Butalce v eno misel združi,
misel to, da pameti so talci.
