Zdravje je pri nas na slabem glasu,
so dejali, preden so se zbrali
in na brdo družno se podali,
ravno še ob zadnjem, pravem času.
Kjer zdravilci zbirajo se skupaj,
najde vselej kakšna se rešitev
za neozdravljivih ozdravitev,
s sloganom: Hej, ljudstvo, ne obupaj!
Kar iz ljudstva jezen glas zapiska,
ljudstvo da ničvredno je, je nula,
tja povabljeno da ni, sezula
da ga stroka spričo je pritiska.
Ljudstvo glavno vendar je, ne stroka,
glas zatrobil je in kritiziral,
da le on bo stroko kontroliral,
a da ga imajo za otroka.
Nepovabljen glas potem se vrinil
je na brdo kot odmev, začula
da se končno tudi zdaj je nula,
glas kar simuliral je in hlinil.
Naj na brdu bo navzoč, kot prav je,
se gostiteljica opraviči,
kajti ljudstvu le tako, pri priči,
ljudska medicina jamči zdravje.
Ljudstva glas je zdaj alternativa,
padarstvo zamenja medicino,
družbena zasebno vso lastnino,
ki poraznega je stanja kriva.
Nova se uvede terapija,
ljudstva glas ki ji zdravilstvo pravi,
na poseben se način z njo zdravi,
sredstvo glavno je evtanazija.
