Zbrane tri smo, vse tri postrojene,
da povemo, kaj teži nam dušo
skoraj že, odkar teptamo rušo,
in zakaj tako smo nastrojene.
Smo odprte, vse smo svobodnjaške,
nismo, da kar koli nas ovira,
naj zato ovire se podira,
naše to besede so junaške.
Vsako leto, ki se nam izteče,
je za nas najhujša bolečina,
kot da bi oviram se višina
še povečala, tako nas peče.
Stran z ovirami, naj brez pregrade,
brez ograj življenje se odvija,
tu odveč je vsaka policija,
da se uresniči, kar bi rade.
Ne odveč, nam vsem je zgolj v napoto,
to ovira je samo dodatna,
mora stran ograda, ker potratna
silno je in nam trem vsem v sramoto.
Če podre se jo, v življenjski sili
morebiti kakšen čeznjo pride,
nam trem zlato sonce enkrat vzide,
če uboštva tostran se usmili.
