Veste, je pomemben ta trenutek,
zdaj se namreč spet interpolira,
ko se zgradba ruši, se podira,
važen je le varnosti občutek.
Se interpolira, kaj ni jasno?
Zgradba je metafora seveda,
temu živa duša ne naseda,
reče se tako, da je bolj mastno.
Veste, dolgo se interpolira,
vstavlja, no, da bolj bo razumljivo,
vriva v zgradbo drugo se vezivo,
vriva nekaj, kar naj stvar podpira.
Je interpoliran takšen vsadek
v tekst, ki ga kak lektor predeluje,
za potrebe svojih oblikuje,
vtis s tem daje končni, da ni gladek.
Se interpolira kak odstavek,
da je zgodba slišati grozljivo,
a vse to je kajpak dokazljivo,
se razgali naglo tak popravek.
Ko kak asistent zadevo vrine,
diletantska je tako presneto,
da porečeš, to je kot zakleto,
pojdi vendar malo v šolo, sine.
Za interpolacije pristojna
klika čisto je posebne vrste,
drugim ki podtika zgolj pod vrste,
njena pa merila so vsaj trojna.
Se pri nas močno interpolira,
če povem drugače, se podtika
in na koncu je zgrešena slika,
češ da koga se interpelira.
