Rekli so, da šef bo pošte glavne,
kaj le pošte, poštne direkcije,
vodil bo ministrstvo, režije
funkcije imel najvišje javne.
So postavili ga za krmilo,
pošto, so dejali, vsaj obvladal
brez težav bo, saj bo le razkladal
in od zadaj se ga bo vodilo.
Z javno da upravo se bo tikal,
vse bo kot po maslu delovalo,
treba poštarju bo samo malo,
zrnje bo le s površine pikal.
Takšen je opis, podoba groba
za štiristo tisoč bil zadosten,
kazal se je zanesljiv, kreposten,
prava slika poštnega goloba.
Informacije so mu letele,
jih povsod poljubno je pobiral,
po potrebi glavne kar zradiral,
bil okras paradni pošte cele.
Ko prilétel zdaj je in vprašali
so ga, kolikšno plačála ceno
je uslužbenka njegova, peno
je dobil na kljun, da smo se zbali.
Odvihral je besen in razburjen,
kot da to največji bi v državi
bil problem, njegovi se pojavi
videlo je, da je ves razkurjen.
V srečni da državi bi živeli,
če bilo vprašanj ne bi nadležnih,
sikal je in pa o nehvaležnih,
ki da so mu vse veselje vzeli.
Ni šef pošte, se je pokazalo,
ta zgolj informacije prenaša,
revež pismonošo oponaša,
kar se dolgo žal ne bo več dalo.