Čutil se od nekdaj je bolnika,
pomoči potrebnega za vedno,
v medicino veroval napredno,
takšna kratko je bolezni slika.
Anamneza, hkrati diagnoza,
da občutek bolni ga ne vara,
sebe samega da pač ne mara,
huda stvar prisilna je nevroza.
Mu pove zdravnik odločno, jasno,
le sam sebi da lahko pomaga,
če razumnost v glavi mu prevaga,
a za stalno, ne samo začasno.
Vidi sam, da takšna je rešitev,
pa obrne stran se, nove išče
dohtarje mazaške kakor pišče,
ki mu manjka kure potrditev.
Vedno se na novega obrača,
ki naj mu pomaga pri bolezni,
naš bolnik nikoli se ne strezni,
išče zgolj mazača ali vrača.
Takemu edino bo dovolil,
da pomolze vsega ga, pretipa,
kazal mu bo, kje ga zbada, ščipa,
takega zdravilca si izvolil.
Nov obraz, nov dohtar, odrešenje
pa naprednost v medicini večna,
stvar je zanj med vsemi najbolj všečna,
takšna osmišljuje mu življenje.
Stroka zdavnaj naročila venec
za primer je ta neozdravljivi,
saj izvidi so neovrgljivi,
ta bolnik je kronični Slovenec.
