Jo poznam, domačega ni kova,
od drugod ta k nam je pricapljala,
kanta z barvo ves čas je kapljala,
ko je malala z njo vedno znova.
Vedno znova isto grdo sliko,
takšen naj bi pač navdih dobila
in nato ga je upodobila,
ga namalala prav na veliko.
Zofka, glej, hudiča nam namala,
črn je, tako le verjemite,
za resnico sliko to vzemite,
takšnega nam namreč je prodala.
Ga namalala je v desnem kotu,
čisto skrajno, črn je ekstremno,
po domače če povem, izjemno,
vse najslabše je na tem falotu.
Gledajo ga, črn je, belina
vsepovsod okoli je hudiča,
čudijo se, ki so temu priča,
le zakaj bilo bi vse črnina.
Le zakaj? Če Zofka vam ukaže,
da hudič je črn in vse drugo,
verjemite ji, saj s tem uslugo
enim dela, ko grdo se laže.
Le čemu vsa njena malarija,
kdo je fušarico k nam povabil?
Kdo? Mar si že sproti vse pozabil?
To domača je hipokrizija.
