V dneh vročinskih je seveda vroče,
a so tukaj drugi še pojavi,
v glavi zmedenost ko te preplavi,
da potem boš videl vse mogoče.
Videl takšno ptiček je vizijo,
tudi ko pozimi bo prezebal,
se vse dni na sonce bo ogreval,
bujno bo pogreval fantazijo.
Sončnih celic videl morje malo,
energijo vsepovsod solarno,
kot za motnjo šlo bi bipolarno,
okrog ptička vse je zaplesalo.
So povedali mu, da ni možno,
da decembra se na soncu pleše,
kakor tudi se golob ne češe,
pa je čivknil, da bo vse bolj prožno.
Da poginjajo po svetu ptiči,
kar je sončnih celic grdo delo,
to še malo ni ga zaskrbelo,
zarežal se gumpec je pri priči.
Ni se dalo ptiča premakniti,
o D-vitaminu je razpravljal,
venomer neumnosti ponavljal,
soncu pustil da ne bo zaiti.
Naj, so rekli, ptič pod soncem teče
in domišlja si nebo svobodno,
prhuta naj, dokler se usodno
v lastno vročo glavo ne opeče.
Se potem bo reklo, glej, zabloda,
po pomoti se stvari godijo,
šel golobček je pa-pa, adijo,
ena več kolateralna škoda.
