Je pri botru tole se godilo,
z njim prijatelji ko so sedeli,
na uho besede smo ujeli,
takšno dal je boter poročilo.
Naša pošta dobro kar deluje,
poslužuje starih se prijemov,
od oddaj do pisemskih sprejemov,
spet tako kot svojčas se posluje.
Giblje pismonoša se svobodno,
s pošto ko za vratom ga spustimo
ven, na plano, vse ko zanj storimo,
leta le, če vreme je ugodno.
Vedno v isto smer, kot je navajen,
kakor smo golobčka si vzgojili,
tja le, kamor smo mu dovolili,
v letanju je takšnem priden, vztrajen.
Smo povedali mu, na tem svetu,
da pasti so, zanke in težave,
naj s poti nikar ne skrene prave,
znajde ker na tujem se planetu.
Na planetu zvezde kakšne nove,
kjer bilo lahko bi neugodno,
kaj še, za golobov let usodno,
naj se na vabila ne odzove.
Tudi če ga vabijo, pristane
naj za hip, ve, da ne sme muditi
na terenu se, kjer izgubiti
zlahka dá se in dobiti rane.
Vsakič ptič zavrne povabilo,
pismonoša naš, ki zgolj ponavlja,
kar je v pismih, tisto reč obnavlja,
saj bi drugo ga ugonobilo.
Se zato naš poštar izogiba
situacijam nadvse nevarnim,
navodilom zgolj sledi preudarnim,
omejeno se svobodno giba.
