foto: posnetek zaslona

Stari čevelj vzel se iz omare

zopet je, obul se, da zapleše

divji ples, da vse se sveti, kreše,

pač po taktu melodije stare.

 

Stari čevelj mislil je, odmevi

na moj ples zares bodo veliki,

je poziral kot na stari sliki,

od katere preč so mnogi dnevi.

 

Stari čevelj si zvečer povabil

je za soplesalca mojstra plesa,

bil prepričan, da ga kot peresa

bo zasukal, zlahka ga izrabil.

 

Stari čevelj ko se z njim sooči,

ni lahko mu, vedno bolj nabrekel

in zabuhel je pa star, otekel,

zdi se, da od jeze se razpoči.

 

Stari čevelj besno se spozablja

in jezlja, čemu da soplesalec

prej prišel ni, dvignil je kazalec,

v znak ga zavrnitve uporablja.

 

Stari čevelj je odgovor slišal,

soplesalec da pač z vsako šemo

res ne pleše, zdaj pa plesat gremo,

starega je čevlja glas utišal.

 

Stari čevelj je jezljal, stopical

le na mestu, delal je grimase

in objokoval nekdanje čase,

ko lahko na ples je vabil, klical.

 

Stari čevelj, vzet iz stare šare,

s svojim plesom je povedal jasno,

pospešeno, čisto nič počasno

da uvršča se med šlape stare.

 

Stari čevelj bil čedalje tanjši

je nazadnje, tanek in prozoren,

ples v njem vsak trenutek bolj okoren

in greben plesalkin vedno manjši.

 

Stari čevelj, znana znamka, marka,

na plesišču ko je v taktu spešil,

se je razbesnel in se osmešil,

kakor skupaj z njim sezuta starka.

Prejšnji članekTanya Sedejšek: PLAKATERSKA AKCIJA
Naslednji članekMili Majcenič: NAJAVLJENO NEPRIJAVLJEN