Da brezplodno tisto je početje,
kar počne sovražnik, strašni Janez,
vpila Sanja je, a glej jo danes,
v isto vrgla zdaj se je podjetje.
Za zunanji videz gre skrbeti,
tokrat je menda spoznala Sanja,
na veliko prav zato oznanja,
kaj potrebno nujno je početi.
Gre na vzhod, med klene gre kozake,
tam nastavlja se, naj se jo slika,
na posnetkih se smeje premika,
hoče, da ji štejejo korake.
Svojih pet minut spet išče slave
brez besed o jalovem početju,
drugi časi zdaj so, smo v poletju,
Sanja pa je kajpak barve prave.
Ne udriha več, ne kritizira,
se gostiteljem samo dobrika,
kijevska pa jasno kaže slika
kup zadržkov in še več prezira.
Saj kozak se ne pusti imeti
kar tako za norca, prepoznava,
da pri Sanji pač ni barva prava,
ponaredka res ni moč prezreti.
Kakor pozno, ovenelo cvetje
Sanja se gostiteljem nastavlja,
a vse, kar v resnici tam predstavlja,
je hinavsko, jalovo početje.
