Noe, prednik naš, saj ga poznamo,
in njegovo barko, ki edina,
svet rešila je, to zgodovina
je, ki v prispodobi jo imamo.
Tako barko gledamo v valovih
dandanašnji, ki jo premetava,
s kapitanjo Fanjo zaletava
ob čeri v viharnih se vetrovih.
Prednik kritičen je do početja
Fanjinega, saj vse, kar rešuje,
opice so, razne vrste tuje
iz humanitarnega zajetja.
Fanja ni za vlogo dozorela
Noetovo, nič ni socialna,
demokratska, ampak vsa fatalna
za krmilom barke bi čepela.
Pelje dalje, tudi če ni brega,
kopna sploh nikjer ni na vidiku,
če ni kapitanka s tlemi v stiku,
milost je od zgoraj ne zadega.
Prednik se oglasil je nedavno,
da za barko je nevarna Fanja,
ravnovesja namreč ne ohranja,
sploh ne pluje več naravnost, ravno.
Pravzaprav je že povsem na robu,
je nevarnost, da se stvar potaplja,
med posadko šla čez rob je kaplja,
Fanja pa še kar sledi golobu.
Kamor ta leti, tja mi z njim gremo,
plujemo do končne potonitve,
v zgodovino, semkaj ni vrnitve,
na način preskušen to počnemo.
Kdor jih ne pozna, drago bi plačal
zanje, kakor pravo bratsko reklo,
vode v trupu se je že nateklo,
vsak nasvet se dober bo zavračal.
Predniki bili so pohajači,
sami niso čisto nič drugačni,
oblasti, eksperimentov lačni
drugih, zdaj še sebe utapljači.
