Premetavalo jo je po vodi,
barko staro osemdesetletno,
a še kar oblastno in prevzetno,
češ kljubujem, glejte me, usodi.
Vodi me po vodi kapitanka,
ki preplula morja je evropska,
pa neuvrščenih morja tropska,
njej moči ne zmanjka, ni postanka.
Barka stara, barka barve znane
zopet se na plovbo je podala,
upajoč, da spet bo zmagovala,
če ne prva, druga da ostane.
Ko na jamboru pristal je ptiček,
reče kapitanka pohajalcu,
od nikoder vzetemu letalcu:
»Dobrodošel, bratec golobiček!
Ti znanilec mojih si uspehov,
ti naprej potegneš našo barko,
osemdesetletno čilo starko,
ki oprana je vseh starih grehov.«
In še tri se barke skupaj dajo,
češ to flota bo nepremagljiva,
kljub viharjem bo nedotakljiva,
jo kot takšno vsepovsod priznajo.
Pa vihar dve barki brž odplakne,
dve dotolče, da sta na plitvini
zdaj nasedli čisti razbitini,
njena komaj koncu se izmakne.
Skoraj brodolom, iz te nesreče
barka komaj splava vsa razbita,
kapitanka razglasi pobita:
»Zmaga, kajti morje je rdeče.«
Rezultat je plovbe zgodovinski,
šest odstotkov barke je nad vodo,
ob naslednji plovbi še ti bodo
pod gladino, v sferi večglobinski.
