V tarčo se v četrtek je streljálo,
švigalo pa je vseskozi mimo,
krivdo bi valil na mraz in zimo,
da se vse je znova jim skegljalo.
Ni skegljalo njim se, ampak eni
zgolj od strelk, nosila masko plinsko
na strelišču je, kot polje minsko
da bilo na trati bi zeleni.
Kakšne keglje vendar ta podira,
ko pa v tarčo treba je zadeti,
mimo seka kot najbolj zadeti,
s tal potem se komajda pobira.
Plin je kriv in punca se zaplinja,
ugotovil eden je navzočih,
ko iz njenih ust nadvse pekočih
je prihajalo, kot da preklinja.
Ah, ni plin, ne gre za zastrupitev,
strup od znotraj, vidite, uhaja,
se zato pač strelki to dogaja,
kar jo vodi v samoodstranitev.
Nekaj le še prostih strelov takih,
dve, tri tarče še zgrešene bodo,
pa se upravičilo z nezgodo
bo lahko slovo nje, njej enakih.
Naj še večkrat pride na strelišče,
da se vidi jasno, bo na dlani,
kdo, kaj in pa kakšni so skegljani,
kje izhod in pot na odstavišče.
