Medved v basnih, vemo, dobra duša,
se usmili ubogih, rad pomaga,
v njem dobrota nad vsem zlobnim zmaga,
biti dober kosmatin poskuša.
Je precej drugače v drugi basni,
ki slovenska je, zato drugačna,
nenasitna zver v njej medved, lačna,
njeni so pogledi divje jasni.
V polno luno se zazre zverina,
v mesec in potem z njim skupaj rjove,
upajoč, da več se jih odzove,
da kar tresla se bo mesečina.
Trudi medved se, da bil bi jasen,
uporablja trike, se napenja,
novo basen vsakokrat začenja,
sekundira mu še mesec glasen.
Trudi medved se, a basni zgodba
s tuljenjem se čisto ne ujema,
tuje misli medved naš povzema,
vtis je končni čista mačja godba.
Trudi medved se in v mesec tuli,
upajoč, odmev da ta mu daje,
bi odnehal kosmatinec raje,
saj vse vanj le nejeverno bulji.
Trudi medved se, posebne baže
ta zverina je, uspeh pa ničen,
svet je, ugotavlja, nepravičen,
saj zaman se skupaj z mescem laže.
Laž ni ista več, je čisto druga,
več ne prime se, naš medved toži,
basni nauk pa takšen zakroži:
dela z njo medvedja se usluga.
