Ta me moti, rekla je levica,
treba ga bo nujno odstraniti,
kaj še, v prah nemudoma zdrobiti,
ta hip, saj to moja je pravica.
Me srbi, boli in je moteče,
ko ga vidim, živce mi razpara,
bolečina je izredno stara,
ko ga čutim, me na glavo meče.
Z levo roko se ga bom znebila,
kaj bi me srbel, kaj bi me pekel,
se globoko mi je v nos zavlekel,
ga bom že kako ugonobila.
Če bo treba, tudi agresivno,
sredstva so dovoljena prav vsaka,
še ne ve baraba, kaj ga čaka,
ne, ne bom ravnala permisivno.
Mi v telesu dela zgolj težave,
in čeprav je majhen, je moteče
ga čutiti, ker je vse skeleče,
se na celice prileplja zdrave.
Ga odstranim, njega in še druge,
ki so se globoko mi zarili,
kaj bi tu bili in kri mi pili,
se otresem jih kot črne kuge.
Kaj še, elementi so sovražni
in telo zato je vse manj zdravo,
v roki sredstvo zoper njih je pravo,
kmalu preč bodo vsi ti nesnažni.
In zavrtala je v nos levica,
s prstom prvim, drugim, končno petim,
če bi mogla, bi pa še z desetim,
da dobi jih ven, ojoj, krivica!
Za levico žal so pregloboko,
vrtanje je v nos zelo boleče,
briše se pod njim, kjer najbolj peče,
zrasli so mozolji na široko.
