So vabili jo, v gosté da pride,
prileti, kot kriliti zna ptica,
naj pokaže svetu golobica
se v sijaju, naj pred ljudstvom vzide.
Zagrgrala je, da zagotovo
se prikaže, saj je rada všečna,
a takoj zatem je vsa nesrečna
povabilu rekla ne na novo.
Kaj je s ptičko, kaj se je zgodilo,
mar posredi kakšna je zamera?
Ne, le prenevarna je ovira,
bi se ji v gostéh kaj pripetilo.
Kaj če tja še kdo bi bil povabljen,
ki zasenčil ptičko bi estradno,
kaj če bi pojavil se nenadno,
tak obisk bi bil, se ve, zlorabljen.
Kaj če drugi stokrat bolj uspešen
je od ptičke, tega se je bati,
bi potem se moglo izkazati,
kdo zares je tukaj kozel grešen.
Ne, ne hodi ptička prhutava
kamor koli na obisk po svetu,
temu se izogne kot planetu,
kjer cel kup nevarnosti zaznava.
Na obisku bi lahko vprašali
takega jo kaj, da bi zardela,
vižo napačno zato zapela,
vsi bi se ji rogali, smejali.
Slabo sliši, ročen je izgovor,
kadar mikrofona ni v ušesih
ali skritega morda v peresih,
bi ostal brez repa njen odgovor.
Sram bilo potem bi sivo ptico,
če bi se zapletla v govorjenje,
ki izpadlo bi kot fovš žgolenje,
in razkrilo golo bi resnico.
Da je golobička brez posluha?
Ve se itak, tudi brez obiska,
a v resnici je še večja stiska,
ptička je za argumente gluha.
Hendikep ta njena je gluhota,
ki bila bi sicer ozdravljiva,
a potem ta stvar bi razumljiva
vsem bila. Kot sram? Ne, kot sramota.
