Utopija, otok, saj poznamo?
K sreči ni ga, bil nekoč na vzhodu
je nasprotje zlobnemu zahodu,
lekcijo na dlani vsi imamo.
Utopija Morovo je delo,
fantazijsko k sreči, toda vleče,
to je nekaterim otok sreče,
kjer živi lahkotno se, veselo.
Na otoku vlada tem trenutno
zakon o pravičnosti klimatski,
bi po njem živeli v slogi bratski
vsi pod vladavino absolutno.
Zakon pravi, konec bo z motorji,
vsega, kar navznoter izgoreva,
emisije v zrak s tem izžareva,
kar veleva zakon, to postori.
So Butalci se ga oklenili,
kaj z motorji bi, imamo konje,
v Solimuri pošljemo brž ponje,
novo pasmo bomo si vzgojili.
Bo promet naš kot na Utopiji,
neškodljiv, brez emisij, storjeno
bo tako, da vse gre na zeleno,
prednost tej se daje energiji.
In promet potem ko ves obstane,
ko rojak butalski naš bo lačen,
zračni bo še tu in ta brezplačen
nam golobji plesni zbor ostane.
