Dodo, saj se spomnite še ptiča,
ki je pred stoletji izumrl?
Kril potem ni nikdar več razprl,
evolucije je dodo priča.
Se šopiril bil je na otočju
sredi Indijskega oceana,
vsa oblast bila je dodu dana,
mali svet imel je ptič v naročju.
Po Mauriciusu se potikal
brez skrbi je in brez konkurence,
videl žal ni lastne impotence,
noge ko svobodno je premikal.
Ni več znal leteti ptiček dodo,
saj mu tega treba sploh bilo ni,
je samozadostno v svoji coni
vso oblast kopičil v lastno škodo.
Vedno se obnašal arogantno
je do vsega, češ kaj kdo mi more,
delal ni nikoli ptič pokore,
si opis prislužil: degutantno.
Ni še dolgo tega, kar spoznali
so, kateri vrsti je pripadal
ta prevzetni ptič, ki se prekladal
je kot vsemogočni kralj živali.
Bil golob je, vrsta zakrnela,
ki razlagala si je svobodo
kot brezkončno, takšen bil je dodo,
ptičja vrsta, ki se je izpela.
Ga prevzetnost je ugonobila,
arogantnega nadvse bedaka,
vsakega golobčka isto čaka,
če obnaša se kot velesila.
