Da je henij, kadar karte meša,
rekli so v domačiji oštariji,
Berto v vsaki da slavi partiji,
toda zadnje čase vidno peša.
Zaihrati hotel henialno
spet je briškulo, teršet, pasjanso,
a spominjal je na Sanča Panso
skupaj z Don Kihotom, teatralno.
Bertova natura vsa naduta,
ki ima za prima se ihralca,
češ sem vendar henialna hlavca,
stavila prav vse je na aduta.
Je od Berta najmanj dvakrat višji
ta adut, krasi pa ga pričeska,
nekaj sivih dlak je soldateska,
ki premore jo, tako se sliši.
Drugo namreč čista je golota,
kot da bi aduta čez pobrili,
se po igri kvartopircem smili
Bertova neskončna res slepota.
Petnajst je odstotkov izkupiček,
ki nabral ga fant je v zadnji igri,
skrili so papirnati se tigri,
šel je ves kredit, z njim izkupiček.
Berto naš je skratka bankrotiral,
henialno zaihral partijo,
soigralci rekli so: »Adijo,
zdaj lahko boš sebi salutiral«.
Zaigral aduta si, veljaka,
nisi ti za briškulo, pasjanso,
si zapravil končno zadnjo šanso,
saj igral si dureka, bedaka.
