Mrtev klinično, operativno
z drugim še izrazom dá se reči,
ni hoditi moč mu, kaj še teči,
a verjame v svojo moč naivno.
Zadnjič kot poplava ga zadelo
je po vsem životu mrtvoudnem,
a pri njem, bahaču neutrudnem
najdeš še rezerve za nedelo.
Če napol sem mrtev in nezmožen,
to nič ne pomeni, se tolaži,
se zatekam k vedno novi laži,
v tem sem vedno svež in silno prožen.
Pa se laž izkaže za lažnivko,
ne pomaga več mu, brez učinka
je zatekanje k njej, brez ovinka
mu pove: »Ni upanja več, sivko.«
Če ne laž, pa medij mi pomaga,
on posredoval bo vselej zame,
k višjim silam moje želje vzame,
medij vse težave brž premaga.
Medij skoraj vsak na moji strani
bil je vedno, naj zdaj posreduje
enkrat še, to mrtvec pričakuje,
ko resnice se otepa, brani.
Tudi medij, ne en, razočara
ga v celoti, saj se energija
že drugam pretaka, polomija
vidna je, spet znana pesem stara.
Medij več pomagati mu noče,
kaj še, v truplo prav z naslado suva,
kakor jata ga golobov kljuva,
neprijeten hrup še bolj ropoče.
Medij ker v rokah je višje sile
zanj ne meni se, pomoč odreka,
k mediju že novi se zateka
pacient, ki upa v zvezde mile.
