So preteklost Hitchcockovi Ptiči,
takim štorijam več ne naseda
prav nihče, so le še senca bleda,
pa še ta zbledi povsem pri priči.
Drug ptič prvo mesto je zasedel,
ko za žarometov gre pozornost,
brez primere zvezdniško prodornost,
ta zdaj v svet estradni je zabredel.
So predstavili ga kot goloba,
miroljuben ptiček, konstruktiven,
in pred kamero afirmativen,
tip mediteranski, kakor poba.
Se potem prikazal silovito
je na sceni, ve se, vse v režiji,
ki posname v megalomaniji
film brez primere, bliskovito.
Iz goloba ptič se transformira
naglo v neko drugo ptičjo sorto,
ta ni mehka, ampak skrajno orto,
v kadru pav ošabno paradira.
Ta metamorfoza pavja vidna
skladna je dodobra še z režijo,
toda druge se reči godijo
mimo nje, dejanja malopridna.
Okrog pava znajdejo se srake
dolgoprstne, kremplji vsi lepljivi,
v dolgoprstnosti ti nalezljivi
se lotevajo lastnine vsake.
Naglo kos za kosom da umanjka,
s srakami povezani so kosi,
pridno se odnaša, stran se nosi,
kam, kako, že dolgo ni neznanka.
Kar je tuje, gledajo po mačje,
so na preži, kje svoj plen dobiti,
ni mogoče več golobu skriti,
dom njegov da je zgolj gnezdo sračje.
Pravi temu se sedaj svoboda,
tak tič se svobodno transformira,
po potrebi kot golob pozira,
kaže ga režija kot laboda.
Preobrazba pa se nadaljuje,
film ta kot prejšnjih več propade,
toda sraka, ve se, ima mlade,
z njimi se gledalce nateguje.
V nedogled? Gotovo ne, saj vemo,
ko blagajne bodo zopet prazne
in bilance stanja vse porazne,
konec te svobode spet uzremo.
