Plural, vemo, je kategorija
ne zgolj slovnična, v dejanski praksi
ga razumemo še s tujko maksi,
je resničnost, ne zgolj teorija.
Iz plurála pridemo v pluralnost,
ta se v hiši naši prakticira,
se o njej ne teoretizira,
vidno vsem je, da gre za realnost.
Vidno je pluralno, je na dlani,
je potreben en sam mig z daljincem,
kliknete na prvega z mezincem,
pa zasvetijo se vam ekrani.
Vidne vse pluralne so vsebine,
zagotavljamo vam to v množini,
mi da res pluralni smo, edini,
brez plurála tukaj dan ne mine.
Tukaj vlada čisti pluralizem,
ki je prav posebne, lastne vrste,
singularje šteje se na prste,
plural jamči nam kolektivizem.
Singular pri nas prav nič ne šteje,
dual nas spominja na razdore,
plural je edini, ki vse zmore,
ki sledi tja, kamor veter veje.
Naša hiša je povsem pluralna,
vsak osebek v plural vse prispeva,
če se singularje vkup sešteva,
sila smo, množina epohalna.
Se pozicije držimo svoje,
pazimo, da ne bi šlo kaj mimo,
za pluralnost namreč se bojimo,
da kak singular drugače poje.
